O Benetkah je bilo veliko napisanega, vendar o Benetkah ni mogoče pisati vse In zato si bom dovolil pisati. Zakaj? Ker sem jaz nje ljubezen Ljubim to mesto, njegove hiše in ozke ulice, njegove kanale in mostov. In ljubim ljudi, ki živijo tukaj. V življenju v Benetkah sem Naučil sem se poslušati in slišati. Naučil jih je razlikovati od množice Hrupni nori turisti s kamerami, zemljevidi in navigatorji. So druge. Ne v naglici, ne v naglici, njihovo življenje teče tiho (klavir-klavir), strogo po urniku. In pojejo. Prodajalci na trgih, gondolije na gondolah. Vedno in povsod, včasih v najbolj nepričakovanih mestih in situacijah. In potem vsi okoli njih zamrznejo, poslušam te glasove, te pesmi.
Benetke
Moja najljubša Benetke so Benetke v snegu. To je redka točka, toda je tako očarljiva s svojo tišino in veličastnostjo. In ljubim Benetke na dnevih visoke vode (acqua alta). Hvala novinarjem, da so kot štirideset kričal na vsakem vogalu o poplavah. Mesto se uporablja za spoznavanje tega normalno vsakdanje stanje. Toda v teh dneh, brez dni množice ljudi, tako lepo hoditi zjutraj zapuščenih Benetk. Kot ponavadi, bo visoka voda hitro odšla na večerjo, spet na ulice bo poln turistov. Te redke ure praznine in tišine – niso tako zgrabi to neverjetno mesto na vodi.
Benetke v snegu
Še bolj lepa in skrivnostna je Benetke ponoči, ko so v oknih Številne palazzo luči gredo ven in življenje quiets navzdol. V tem času gosta megla se spušča po mestu, večnem satelitu v Benetkah letnem času. Razprostira se po ulicah in pade na kanale in miruje. na vodi gondole in spremeni Benetke v mesto duhov. Kdo je hodil te nočne ulice, zavite v dolg ogrinjalo in skrivajo njegov obraz maska? Zgodbe, katerih vzponi in padci so tu za vedno pokopani? A zjutraj, ko se tudi topi ponoči skrivnost na terasi nad vodo naj si skodelico čarobne italijanske kave še vedno zaščitena z meglo.
Benetke – noč in megla
Ah, Benetke, sempre troppo bella …
